Meni najljubša zgodba, ki ponazarja življenje človeka, je Vedska zgodba o kočiji.

Življenje človeka lahko razumemo kot potovanje s kočijo. Kočija sama predstavlja naše fizično telo, konji so naša čustva, vajeti simbolizirajo naš um, kočijaž našo zemeljsko osebnost (ego) najpomembnejši element pa je potnik v kočiji. Ta potnik je naša duša. Ob rojstvu, ko potnik sede v kočijo, sta kočijaž in potnik usklajena. Kočijaž sledi željam potnika in ta kočija mirno potuje proti zastavljenemu cilju. Na cesti pa se med potovanjem začnejo pojavljati razne prepreke in kočijaž nekje na poti ne zaupa več potniku in pojavi se dvom o tem ali potnik resnično pozna pravo pot. Takrat kočijaž zavestno prevzame vajeti v svoje roke.

Zdaj je naš ego tisti, ki vodi naš um in naš um tisti, ki nadzoruje naša čustva. In naše potovanje v upanju da bo bolj varno šele takrat postane zares nevarno. Um je bil dan človeku da na tem potovanju služi duši, zdaj pa je postal podložnik našega ega. Če v času tega potovanja ne zberemo dovolj poguma in odločnosti, da spoznamo svojo zemeljsko osebnost, delovanje našega uma in čustev ter dovolimo duši, da nam pokaže pravo smer potovanja potem pameten potnik iz kočije izstopi in si nato poišče novo kočijo.

Več o meni preberite tukaj.