O meni
»V točki popolnega zavedanja ni prostora za strah, za drame.«
Karmen Jeraj
Najtežje od vsega mi je opisovati samo sebe. Lahko rečem, da se po vseh teh letih in prehojenih poteh poznam od znotraj navzven, da sem bila velikokrat soočena z najbolj iskrenimi solzami – tistimi, ki jočeš jih sam nad seboj in da se vedno težje stlačim v tak ali drugačen okvir.
V prejšnjem življenju mojega tega življenja sem se z univerzitetno diplomo iz ekonomije v žepu, po toliko letih stremljenja k enemu samemu cilju, na koncu počutila najbolj izgubljeno na svetu. Resnici na ljubo sem do tam zavestno povozila vse stop znake in ignorirala vsa dela na cesti. Pa še ni bilo dovolj. Slepa in gluha za vsa opozorila sem si nadela vlogo poslovne ženske, mama in partnerke. In to uspešno.
Dokler moja duša ni bila v določenem trenutku zaprta v tako malo škatlico, da mi je postavila ultimat. V trenutku se je vse staro zrušilo do temeljev. To je bil zame čas, ko sem prvič v življenju čisto instinktivno predala kontrolo nad svojim življenjem ljubečemu in pomirjujočemu glasu znotraj sebe in se počutila popolnoma varno.
Če bi bila tole pravljica, bi se tukaj končala. Tako pa je bil ta trenutek začetek trnjeve poti do zvezd. Poln vzponov in padcev. Včasih sem padla in se hitro pobrala, včasih pa sem imela občutek, da bi najraje obležala. In ravno v enem teh trenutkov sem bila priča notranjemu dvogovoru mojega ega, ki me je prepričeval, da se vrnem na staro pot, ker je varna in poznana in moje duše, ki mi je kazala polje neskončnih možnosti. Takrat sem prepoznala, da so dejansko vsi zunanji odnosi samo hologram vsega kar je dogaja v nas sami. Kakor zunaj tako znotraj.
Ta pot je zame pomenila občutek notranje živosti. Ne glede na vse drame in ne-drame znotraj in zunaj sebe sem po dolgem času odprla čutenja. S čutenji se je ponovno odprl svet energije in duhovne identitete. Začelo se je spominjanje in zdravljenje. Ugotovila sem, da pozornost dela čudeže. Da vsi odgovori pridejo, če le človek zastavi pravo vprašanje. Da nikoli zares nismo sami in da nič ni nemogoče. Da smo vsi eno.
Danes ljudi učim o spremembah. Vodim jih skozi preobrazbo, učim jih o pomenu čutenja in pomagam, da lažje prepoznajo vse pasti uma. Če uporabim jezik podob iz Ved: na ljubeč način prepričam kočijaža, da se ponovno poveže s potnikom v kočiji. Ko naša zemeljska osebnost zavibrira na isti energijski frekvenci kot naša duhovna identiteta se znajdemo v svojem viru. V točki popolnega zavedanja ni prostora za strah, za drame.
